Vprašanje, ki si ga zagotovo postavi vsak, vsaj enkrat v življenju. Sama dolgo časa nisem vedela, kaj bi sploh počela. Kaj je tisto v čemer sem dobra in kaj me razlikuje od drugih? Ali je sploh kakšna taka stvar?
Kot majhna deklica sem sanjala, da bi postala balerina. Ja, ker katera punčka pa ni?! Po desetih letih plesanja sem ugotovila, da ta svet ni zame. Seveda sem imela balet rada in ga imam še vedno, vendar pa nisem bila pripravljena toliko žrtvovati samo za eno stvar. No tako so se končale ene sanje, odprle pa so se druge. Hočem na farmacijo! Te so trajale celo en mesec, do trenutka, ko so objavili točke, ki jih je potrebno zbrati, da se lahko vpišeš na fakulteto. Vmes sem imela še par idej, ampak nič vredno omembe haha.
Bolj kot sem razmišljala kaj imam rada, manj mi je bilo jasno kaj bi pravzaprav res rada počela. Od nekdaj me je dušila misel, da bi celo življenje počela samo eno stvar. Vsak dan isto..
Od vedno pa sem imela rada otroke. Vmes sem bil sicer prepričana, da svojih ne bom imela, ampak se je to takoj ko sem spoznala Uroša spremenilo. Zadnje čase me vedno najdete v družbi dojenčkov in otrok haha. Torej, zakaj ne bi izkoristil tega, da me imajo otroci radi in delala nekaj v tej smeri. Tako je bila Pedagoška fakulteta logična izbira. In tukaj sem se končno našla. No, ne na fakulteti, ker to je tema za kdaj drugič, pač pa v samem delu. Otroci so zelo pametni in hitro ocenijo človeka. Preizkušajo meje, iščejo bližnjice, znajo jezikati in še mnogo več. 🙂 Že veliko ljudi me je vprašalo, kje imam živce za to. Čisto preprosto, če pridem jaz v prostor dobre volje, bodo dobre volje tudi oni. In obratno. Otroci res začutijo človeka, poleg tega pa ne zahtevajo veliko. In to je bilo to. Imam srečo, da od otrok vedno dobim pozitiven odziv, tako da očitno nekaj počnem pravilno. Če bi mi kdo v osnovni šoli rekel, da bom delala z otroki in študirala na Pedagoški fakulteti bi ga najverjetneje malce čudno pogledala. Razni horoskopi, ki so pisali o tem, kako so rakice čustvene osebe, ki bi vedno dale družino na prvo mesto in imajo prirojen materinski čut so se mi zdeli smešni. No vse to se je kasneje izkazalo za resnično hahah.
Z otroki je vse veliko lažje. Meni osebno so ogromno dali, saj sem bila izjemno zadržana. Nikoli se nisem znala sprostiti, vedno sem pazila na to, kako govorim in se obnašam. Nikoli se nisem znala nasmejati na svoj račun in tukaj mi je ta služba dala ogromno. ( delam kot animatorka). Pred njimi mi nikoli ni bilo nerodno, saj ne obsojajo, ampak se samo nasmejijo.
Učitelj bo sicer v očeh mnogih oseba, ki je plačana cele poletne počitnice in ne dela nič. Tako kot animator. Ker kaj pa je problem, malce stojiš zraven, parkrat skočiš in to je to. Vsi imajo možnost da postanejo tudi to, vam pa iz prve roke povem, da ni tako preprosto kot morda zgleda. Vsak otrok je drugačen, nikoli ne bosta dva enaka. In nikoli ne boš imel samo enega haha. Tako da je vsak dan, vsaka animacija, vsaka ura in vsak rojstni dan drugačen. In to je to, kar sem si jaz želela. Kolikor misliš da si pripravljen na vse, te znajo otroci vedno znova presenetiti.
Do naslednjič
Ljubljančanka
Ljubljančanka 