»UMRL MI JE HRČEK«!

No pa je le prišel čas ko boste lahko prebrali to romantično izpoved, kako se je vse skupaj začelo. Mislim Maša bi hotela da je to neka romantična izpoved, ampak ne bo ravno tako. Dolgo časa sem namreč razmišljal, kako bi to vse skupaj izpeljal in kako bi izgledalo, ali bi res pisal neke »pocukrane ljubezenske bedarije«, ki zvenijo že zelo klišejsko, ali pa bi stvar izpeljal po svoje in ji z občutkom dodal, kakšen nevede sluteč  prikupen ljubeč del, ki bi bil tako nedolžno pocukran, da se to sploh ne bi opazilo. Hm, ampak ali sploh premorem to, sem tega res sposoben?!

Torej najina zgodba se je pričela v Hali Tivoli med sezono 2011/12, kamor smo s soigralci hodili na hokejske tekme članske ekipe. Po vsaki tretjini med premorom smo vsi skupaj z družbo hiteli na foteljčke, kjer smo se pogovarjali in zganjali norčije. Na vseh teh tekmah pa je bila tudi Maša, katero sam na začetku nisem niti opazil. Opazil sem jo s časom, ko so vsi iz moje družbe hoteli nekako stopiti v stik z njo in se pogovarjati. Sicer pa, kako lahko zgrešiš človeka v zlato bleščečih Uggicah, ki non stop visi na telefonu in igra polno zaseden, »pomemben« lik. Vedno znova na vsaki tekmi sem bil presenečen, koliko dela mora imeti z vsem tem odpisovanjem, če ves čas prčka in buli tisti telefon.

Nek večer, pa je na tekmo prišla s fotrom in njegovim prijateljem, ki sem ga poznal tudi sam. Ta isti dan sem med premorom med tretjino odšel mimo foteljčkov, kjer je ponovno sedela Maša v njenih zlatih, bleščečih Uggicah in seveda spet polno zaposlena z njenim telefonom, do Zimskega bifeja, kjer je bil njen fotr in njegov prijatelj, katerega sem poznal tudi sam. Le-ta je stopil do mene in mi rekel, če sem opazil punco na foteljčkih, odvrnil sem mu, da je težko zgrešit človeka v teh bleščečih »škornih« in se zasmejal. Rekel mi je da sem ji že nekaj časa všeč, ker ga je že pred časom spraševala po meni, jaz pa sem isti trenutek odvrnil da me ne zanima in odšel naprej.

Malo za tem me je Maša dodala na Facebook, vendar to nisem niti opazil oziroma nisem dojel, ampak sem samo potrdil zahtevo za prijateljstvo. Kot sem slišal je po neuradnih podatkih ob ugotovitvi, da sem jo sprejel, skakala po stanovanju, hahah.

S časoma sem jo vse večkrat videl in opazil. Tako je bilo tudi na eni izmed tekem na kateri sem pazil na sina enega izmed trenerjev. Sedela sva na tribuni pod VIP ložo, za golom. Maša pa je sedela na vzhodni tribuni, na njenem »stalnem mestu«, kot se rada pohvali. To je bilo v tistem trenutku na moji levi strani. Ko sem prvič pogledal po tribuni sem jo opazil in videl kako me gleda in se smehlja, zdelo se mi je smešno, zato sem se zasmejal, v tistem trenutku pa me je pogledal še njen fotr, izgledalo je kot da sem se jaz nasmehnil njemu, hitro sem pogledal stran. Bog ve kaj si je mislil »tamaumu se je mal skisal pa me gleda in se mi smehlja«. No ja pustimo to.

Čez nekaj časa sem ob misli, da me ne bo njen fotr spet pogledal, ponovno zbral pogum, se še enkrat obrnil in preveril, kaj oziroma koga ona gleda, ali gleda mene, ali pa ji je le luškan sin trenerja, ki je bil z mano, ali pa je bil prejšnji pogled le slučaj. Torej počasi se obrnem in s kotom očesa prvo preverim kam gleda njen fotr, vse je v redu gleda tekmo. Hitro zasukam glavo, pogledam na njegovo desno, kjer je bila Maša in glej ga zlomka, ona me spet gleda, »pa sej ne morš vrjet«sem si mislil in se obrnil. Še vedno nisem bil siguren koga gleda, zato sem poizkusil ugotoviti še enkrat. Pogledam počasi z občutkom gor in v tistem istem trenutku se obrne tudi ona in me pogleda direktno v oči, gledava se iz oči v oči kar nekaj časa, na kar sam odmaknem pogled. »F*** premagala me je u stare downu« no ja nisem pomislil ravno tega ampak moral sem malo prekiniti to napetost, haha.

V resnici sem si sam pri sebi mislil, kaj se to sedaj dogaja, ali sem te punci, ki je non stop na telefonu in hodi naokrog v bleščečih škornjih res všeč. Vse skupaj se mi je zdelo prav zabavno. To nedolžno spogledovanje, za katerega ne bi ravno rekel, da je bilo spogledovanje, ampak preverjanje koga oziroma kam gleda. No ja vsaj z moje strani je bilo temu tako, pri njej pa se mi je zdelo da je kar konkretno pokazala, da sem ji všeč in da buli vame.

Ampak čez nekaj časa se zgodi nepričakovan preobrat, pozorno berite naprej.

Nekaj tekem za tem, natančneje na eni izmed mladinskih tekem sem jo ponovno videl s fotom, saj je sedela nekaj vrst pred mano. Malo sem jo opazoval in videl, kako s kapo tepe fotra, ne vem točno kaj me je pičilo, ampak vzel sem telefon, prižgal Facebook in ji napisal sporočilo »a ti pa kr mal s kapo fotra tepeš«. Temu je sledil pogovor, na Facebooku seveda, čeprav sva sedela le nekaj vrst narazen. Napisal sem ji svojo številko in rekel naj mi piše SMS sporočila na telefon, saj se mi ni dalo imeti telefona v polni pripravljenosti v rokah, tako kot ga je vedno imela ona sama.

Naslednjič, ko sem jo ponovno videl kako je prihajala s fotrom na tekmo sem jo pozdravil in se ji nasmehnil. Videti je bilo da ni ravno vedela kaj jo je doletelo, tudi sam priznam, da nisem vedel zakaj sem to naredil, ampak zdelo se mi je nekako prav.

Sledila so dopisovanja po SMS sporočilih in kar naenkrat sem se odločil, da jo povabim ven. Dobila sva se v Tivoliju pod Halo Tivoli, seveda sem bil kot vedno točen, ona pa je zamujala. K sreči ni zamudilo veliko, ampak vseeno sem iz žepa vzel svojo žepno knjižico in si zapisal minus, upam da veste da tega nisem naredil. Torej, počasi sva odkorakala proti središču mesta in se usedla v enega izmed tamkajšnih lokalov (ne delamo reklame). Po stopnišču sva se spustila do mize za katero sva se usedla tik ob Ljubljanici, s pogledom na uro ljubljanskega gradu, katero sem moral pozorno spremljati, ker sem imel kasneje trening (hm, čaki a je to Makalonca?). Ko sva se vračala proti Hali Tivoli skozi podhod med centrom in Tivolijem, naju je ustavila ena izmed njenih prijateljic, opremljena s fotoaparatom. Želela je posneti fotografijo mene in Maše, ki jo lahko vidite spodaj.

Bilo mi je malce neprijetno, saj nisem vedel točno kaj naj naredim, zato sem le stal in nastavil (kameno) lice. Želel sem ohraniti svoj »hard to get« imidž. Pospremila me je do Hale, kjer sem z njo počakal na njen prevoz in nato odšel na trening. Napisala mi je da se je imela zelo lepo.

Sledilo je nekaj dopisovanj in kar nekaj neuspešnih poizkusov ponovnega snidenja, saj je vedno znova našla nek beden izgovor, kot so recimo »umrl mi je hrček« in podobno.

Kar nekajkrat sva se videla zunaj vendar sem ji po pravici povedano kar malo zameril, nisem se hotel pogovarjati z njo. Nisva se slišala približno leto dni, na kar sva se nekega večera, čisto slučajno videla v Tivoliju, kjer so s prijateljicam proslavljale. Ponovno sva pričela govoriti in tako sva se zmenila, da se dobiva enkrat v prihodnjih dneh. In glej ga zlomka res je bilo tako. Od takrat naprej sva se videvala vedno več in postajalo je vse resnejše.

2. 2. 2013 sva skupaj odšla na hokejsko tekmo, na kateri sem ves čas razmišljal kako naj to opravim. Po tekmi sva odšla v prostor za tribuno, kjer sem zbral pogum in jo vprašal, če bi bila moja punca. Ni bila ravno dobre volje, ker jo je eden mojih soigralcev celo tekmo zafrkaval, zato je bil njen odgovor malce čuden in nisem bil povsem prepričan ali sva sedaj par ali nisva, zato sem to raje preveril še po telefonu, kjer mi je rekla, če potrebuje na to neumno vprašanje sploh odgovoriti. In tako sva postala par.

In ja še vedno jo prenašam in trpim te njene ideje da moram tukaj  to sedaj pisat.

To je ta »romantična izpoved«.

Prvič, zadnjič in nikoli več (no ja to bomo pa še videli).

Uroš